Grška Vergina ni mesto, kamor bi vas odpeljal katalog potovalne agencije. A kar ponuja, presega razglednice in spominke.
Grško mestece Vergina, le uro vožnje iz Soluna, velja za mitsko zibelko makedonske kraljevine. Prav tukaj je leta 1977 grški arheolog Manolis Andronikos s svojim timom naletel na odkritje tako izjemno, da naj bi se mu, kot navajajo viri, od vznemirjenja tresle roke, po hrbtu pa mu je stekel hladen pot.
Svetovna senzacija
Grki so pokali od ponosa, svetovna arheološka skupnost pa je osuplo spremljala razkritje kraljeve grobnice, za katero velja, da pripada Filipu II., očetu Aleksandra Velikega. Kar je sprva kazalo kot še eno običajno izkopavanje, se je v trenutku prelevilo v senzacionalno odkritje, ki je ponovno vzbudilo zanimanje za veličastno zgodovino antične Makedonije.
To je bilo največje najdišče po odkritju Tutankamonove grobnice s strani Howarda Carterja leta 1922. Medtem ko je bil Tutankamon razmeroma nepomemben faraon, ki je umrl pri 18 letih, pa je bil Filip II. (382 pr. n.št. - 336 pr.n.št.) ena najpomembnejših osebnosti antičnega sveta. In to še ni bilo vse. Leta 1978 so odkrili še eno grobnico – tokrat Aleksandrovega umorjenega sina Aleksandra IV.
Grobnica je bila nedotaknjena
Andronikos je dolgo slutil, da se pod suho makedonsko prstjo skriva nekaj izjemnega – morda celo grobnica Filipa II. Ko so končno odprli orjaška kamnita vrata, vklesana v hrib, se pred njimi ni razkrilo le bogastvo kraljevine, temveč tudi nekaj mnogo bolj pretresljivega: v zlati skrinjici, globoko v podzemni grobnici, so več kot dva tisoč let v tišini počivali tudi posmrtni ostanki vladarja.
Ob njih so našli železno čelado, slavnostni ščit, oklep iz železa in zlata ter dve portretni glavi iz slonovine, ki po mnenju arheologov predstavljata Filipa II. in Aleksandra. V drugem prostoru grobnice so našli posmrtne ostanke ženske, za katero menijo, da gre za Kleopatro, Filipovo ženo ob njegovi smrti.
Nedotaknjeni, skrbno zapečateni veličastni predmeti so v temi podzemlja prestali stoletja tišine, vojn in pozabe. Kot da bi sama zgodovina zadržala dih in čakala, da jih nekdo znova odkrije.
Zaradi izjemne pomembnosti teh odkritij je Grčija takoj odločila, da grobnic ne bodo preselili, temveč bodo zgradili muzej kar v notranjosti oziroma pod zemljo. kjer bodo razstavljeni predmeti iz grobnic.
Muzej je bil odprt leta 1993, tri leta kasneje pa sta bila arheološko najdišče in kraljeva grobnica vpisana na seznam Unescove dediščine.
Verginsko sonce
Za obiskovalce je obisk podzemnega muzeja oziroma dejanskega prizorišča, kjer je pokopan makedonski kralj Filip II., edinstveno in nepozabno doživetje. V središču prostora je zlati larnaks – posmrtna skrinja, v katero so bili položeni kraljevi upepeljeni ostanki. Površino skrinjice krasi reliefni motiv sončnih žarkov, simbol makedonske kraljeve rodbine in antične Makedonije.
V zatemnjenem prostoru muzeja, kjer je fotografiranje z bliskavico prepovedano, v zraku nad skrinjo tiho lebdi izjemno ohranjen venec iz zlata – kraljevski simbol, položen na Filipovo telo pred sežigom.
Ta izredno delikaten artefakt ni le mojstrovina zlatarstva, je ganljiv opomnik na sijaj in moč nekdanjega vladarja, ki je iz razdrobljene Makedonije s svojo vizijo in močjo ustvaril mogočno kraljevino ter si podredil skoraj celotno grško ozemlje.
Oklep in ščit
Obiskovalce prevzameta še dve izjemni najdbi iz grobnice – Filipov slavnostni oklep in vojaški ščit. Oklep, izdelan z osupljivo natančnostjo, deluje, kot da bi bil še vedno pripravljen za boj.
Ščit medtem daleč presega svojo vojaško vlogo – je pravo umetniško delo, ki združuje moč, simboliko in lepoto.
Na ščitu je videti iz slonovine izklesan prizor iz grške mitologije: Ahil, legendarni grški junak in domnevni prednik Filipa in Aleksandra, je prikazan v trenutku, ko smrtno rani Pentezilejo, kraljico Amazonk. Med tem nasilnim dejanjem pa se nato zgodi nekaj nepričakovanega. Ko drug drugemu zreta v oči, se zaljubita. On v njo, ona vanj.
V tistem zadnjem usodnem pogledu izgine vse, kar ju je ločevalo – nasprotja, zamere in vojne. Iz pepela sovraštva se dvigne nekaj večjega od obeh: ljubezen.
Ščit iz Vergine je edinstven predmet, je večplastna pripoved o zmagi in izgubi, ljubezni in smrti – je simbol sveta, kjer sta slava in bolečina neločljivo prepleteni.
Tako Filip II. kot Aleksander sta bila zmagovalca, a hkrati tudi ujetnika svoje usode. Z mečem sta si utrla pot v nesmrtnost, nad njima pa je bedela tudi senca tragičnega konca. Opozorilo, da je moč minljiva in zmaga krhka.
Življenje gre vedno naprej
Po Filipovi smrti je prestol zasedel njegov sin Aleksander, ki je je v kratkem času postal znan kot najboljši vojaški poveljnik v zgodovini sveta.
Prva velika naloga, ki jo je moral opraviti kot novi kralj, je bil prav očetov pogreb, veličasten in politično pomemben obred, s katerim je mladi vladar svetu pokazal svojo legitimnost, moč in pripravljenost stopiti v očetove čevlje.
„Svojo prvo nalogo je Aleksander več kot odlično opravil,“ nas je na obisk muzeja pripravila naša vodička in zgodovinarka Eleni Ntouvaleti. Med obiskom sem se prepričala, da je takrat komaj dvajsetletni Aleksander z neverjetno skrbnostjo in premišljenostjo poskrbel za vsak najmanjši detajl, s čimer je očeta pospremil v onostranstvo v veličastnem blišču.
Ob Filipovem portretu na eni od muzejskih sten sem se spomnila vodičkinih besed o njegovem krutem značaju osvajalca, ki je za sabo puščal požgane vasi in veliko človeškega trpljenja. Dal je požgati tudi Stagiro – majhno obmorsko naselje, kjer se je rodil grški filozof Aristotel. Zaradi tega dejanja Aristotel do Filipa nikoli ne gojil posebnega spoštovanja.
Ko ga je kralj kasneje povabil v Vergino, da bi izobraževal mladega Aleksandra in ga pripravil na vladarsko vlogo, se je povabilu sicer odzval, vendar pod pogojem, da ta obnovi njegovo rojstno vas. Poučevanje je Aristotel sprejel kot dolžnost, a je komaj čakal, da se vrne nazaj v Atene, nam pove Eleni.
O Aleksandru ne duha ne sluha
Medtem kraj zadnjega počitka Aleksandra Velikega še danes ostaja ena največjih zgodovinskih skrivnosti. Po njegovi smrti leta 323 pr. n. št. so, kot izhaja iz zgodovinskih virov, njegovo telo položili v zlato krsto v Babilonu (današnji Irak), nato pa naj bi ga prepeljali v Aleksandrijo v Egipt, kjer je obstajala mogočna grobnica. Njena lokacija je bila skozi stoletja pozabljena.
Kljub številnim arheološkim iskanjem in raziskavam tako še vedno ni nobenega nedvoumnega dokaza, kje natančno počiva Aleksander Veliki.
